Člani društva Gil-galad se že dolga leta družimo v duhu Srednjega sveta in letos je bila za nas prav posebna obletnica: društvo je praznovalo svoj 20. rojstni dan!
Dolgo pričakovani dogodek smo praznovali na srečanju VLS 20 (Veliko letno srečanje), glavnemu srečanju društva, ki se odvija tekom celega tedna in ga letno organiziramo že od samega začetka. Vsak dan so se zvrstile različne ustvarjalne delavnice, debate Tolkien ob čaju, številne športne aktivnosti, kvizi in pantomime ter mnoge druge zabavne dejavnosti; v soboto pa je sledilo veliko slavje.
Dogajanje so letos popestrile deževne plohe, pred katerimi smo morali skoraj vsak dan zbežati pod streho, a kljub temu se nismo pustili motiti in dogajanje je teklo dalje. Ob večerih smo uživali v druženju ob ognju in tematskih pojedinah, kjer smo se oblekli v srednjeveške kostume. Čeprav se naše društvo imenuje po vilinskem kralju, smo pravi hobiti, ko pride do hrane in pijače, tako da imamo po vsakem obroku vsi polne želodce.
Teden je mineval in vsak dan nas je bilo več. Proti koncu tedna so se nam pridružili tudi člani tujih Tolkienovih društev ter mnogi bivši člani Gil-galada, s katerimi je vikend postal še posebej nostalgičen. Vrhunec letnega srečanje pa je bilo sobotno večerno slavje, ki je bilo naravnost čudovito in pravljično. Pripravili smo omizja s svečniki, povsod so gorele bakle in sveče, mize pa so krasili lampijoni in zvrhane sklede hrane; vse skupaj pa je spremljala glasba v živo irskih in piratskih pesmi. Praznovanje je seveda trajala do zgodnjih jutranjih ur, ko je sonce že dobro vzšlo. Nekaj utrinkov si lahko pogledate na fotografijah, kjer si lahko z nekaj domišljije predstavljate takratno vzdušje.
Nedelja je na vsakem VLS-ju težaven dan, letos pa smo vsi še posebej pogosto potožili: »Zakaj je že konec?« in »Nočem še domov!«. Kljub ponočevanju smo dopoldan prav vsi izkoristili še zadnje ure druženja, nato pa smo pospravili svoje šotore, zložili stvari, počistili in napolnili avte z neskončno količino društvenih rekvizitov. Kot pravi hobiti vsako srečanje VLS zaključimo s pico, ki ji sledi še sladica. Na koncu smo se še zares poslovili (le za nekaj časa) in se odpravili vsak svojo pot.
