Intervju: Sara Kajba

Simpatična zmagovalka NMN likovnega natečaja, bo 1. decembra v Dobri Potezi otvorila svojo prvo samostojno razstavo magičnih ilustracij. Da bi jo lahko bolje spoznali, smo ji zastavili nekaj vprašanj.

Povej nam kaj o sebi?
Sem Sara, stara sem 24 let in bom ravno končala magistrski študij na likovni pedagogiki. Zdaj se pa v bistvu iščem, počasi stopam v svet odraslih (smeh), iščem svoj prostor v svetu ilustracije.

Kdaj si se prvič srečala z risanjem oz. ilustriranjem?
Rišem že, odkar pomnim. Moje prve slike so nastale, ko sem bila stara mislim da 2 leti. Še zdaj se spomnim nekih polžkov, ki sem jih risala. Potem sem pa pravzaprav risala ves čas. V srednji šoli me je risanje dokončno pritegnilo, sploh ilustracija. Hodila sem na gimnazijo, smer predšolska vzgoja, ter se tam srečala s slikanicami in čisto padla v otroški svet. Kasneje na faksu, ker sem študirala likovno pedagogiko, sem malo bolj spoznala teoretično ozadje in neke osnove slikanja. Potem sem počasi pričela tudi z Instagramom in zdaj sem tu, kjer sem (smeh).

Kaj je bila tvoja prva ilustracija
Če govorimo o prvi ilustraciji, smo v srednji šoli izdelovali svojo slikanico. Spomnim se, da sem risala o nekih dogodivščinah v gozdu, v katerih si raziskoval glavne like. Naloga je bila didaktična in preko nje sem raziskovala gozd, listje in podobno. V srednji šoli smo dosti ustvarjali. Spomnim se tudi Plešaste pevke, saj smo na to tematiko delali nekakšno umetniško knjigo. To so bile torej res neke prve zaresne ilustracije.

Na kakšen način slikaš oz. kako se lotiš ilustracije?
V bistvu ne planiram vnaprej, slikanja se lotim zelo spontano. Mogoče se ne sklada ravno z mano, ker sem tak ziheraš, ampak res mi ne gre, da bi nek koncept gradila ipd. Pravzaprav se usedem in potem začnem ter sproti gradim. Vmes se spomnim še kakih stvari in potem še kaj dodam in se poglobim v ta svet.

Si mogoče kdaj pomagaš s kakšno glasbo?
Ja, seveda, vedno! Kak Hans Zimmer in take skladbe, ki nimajo nobenega besedila.

Kaj ti pomeni umetnost?
Nek pobeg, da se usedeš, sprostiš in pozabiš na vse. Večinoma vsak večer poskusim risati, da se malo odklopim. Zame je to v bistvu neke sorte meditacija, ker ni premišljeno, ampak gre iz mene zelo spontano.

Kaj te pri slikanju navdihuje?
Poleg glasbe me navdihujejo še kakšne risanke ali pa art iz risank. Na splošno tudi kake stvari na ulici. Recimo za karakterje velikokrat vzamem za inspiracijo ljudi, ki jih vidim. Sploh kakšne obleke oziroma oprave. Na splošno pa me inspirirajo tudi drugi umetniki. Velikokrat pregledujem Pinterest in pa seveda Instagram, in si sproti shranjujem stvari.

Ali imaš mogoče tudi kakšno ustvarjalno beležko ali skicirko?
Ne (smeh). Dostikrat si kaj shranim ali zapišem na telefon v tisti beležki. Pogosto si tudi kaj fotografiram. Nisem pa taka, da bi zunaj risala. Zdi se mi čudno, da bi bila recimo v kavarni in si potem skicirala. Ne vem, zakaj.

Ali kaj eksperimentiraš z načini slikanja?
V bistvu sem bila zelo dolgo v svojem območju udobja. Ko pa se je začel Inktober, sem si rekla: Okej, gremo malo ven iz tega mehurčka, in tako sem pričela preizkušati nove stvari. Se mi res zdi, da se veliko naučiš iz tega. Včasih poskusiš nekaj, pa mogoče tudi če ti ta stvar ne uspe, dobiš nazaj nekaj, kar ti lahko koristi za naprej. Zdaj več eksperimentiram. Vedno sem bila v akvarelu, zdaj pa sem poskusila že od tuša do akrilov (ki jih res nisem marala), markerje (to je bilo zame no go). Prej sem vedno govorila, da meni pa markerji niso všeč. Sedaj sem jih pa poskusila, saj sem sodelovala tudi z nekim podjetjem, ki mi jih je poslalo, in so mi tako fajn (smeh), da ves čas delam z njimi. Imela sem eno obdobje, ko se jih res nisem nasitila.

Kakšne projekte si do sedaj izpeljala (sodelovanje z drugimi, lastni projekti, razstave ipd.)?
V bistvu razstave še nisem imela, to je bilo na mojem to-do seznamu. Drugače pa imam neke manjše projekte. Ilustrirala sem eno slikanico, to je bil eden izmed projektov, nad katerim sem bila res navdušena. Naslov slikanice je bil Medvedje praznovanje, in mislim, da je celo dostopna v Mestni knjižnici Ljubljana. Sodelovala sem tudi s podjetji (npr. ti pošljejo na preizkus kakšne markerje ipd.), sem pa tudi izdelala svojo slikanico za magistrsko nalogo, ampak še ni zunaj. Namreč, sem v fazi, ko še razmišljam, komu bi napisala, da slikanico izda. Ampak za ta projekt bi res rada, da se enkrat znajde zunaj v svetu, saj sem res uživala v njegovem izdelovanju. Predvsem zato, ker sem bila sam svoj šef in imela proste roke (smeh).

Si morda kdaj sodelovala tudi z drugimi umetniki?
Razen na faksu, ne. Imeli smo na primer skupinske razstave, s par sošolci smo ustanovili tudi skupino B52 in smo v galeriji zraven Kina Šiške gostili eno razstavo, ampak to je bilo malo bolj konceptualno, malo bolj zateženo (smeh). Torej ne, bi pa res rada poskusila. Vem, da sem že večkrat na spletu videla, kako dva umetnika ustvarita delo in se potem združi v eno. To bi res rada naredila. Sploh če najdeš nekoga, ki ti je stilsko in mentalno podoben, potem lahko res super izpade.

Kako si se lotila ilustracije za NMN?
V bistvu imam že na splošno rada takšne creepy stvari, sploh, ne vem, kriminalke so mi zelo všeč. Tudi podcaste veliko poslušam (true crime ipd.). Kar je pravzaprav obratno temu, kar drugače delam. In potem sem razmišljala, kaj če bi jaz naredila nekaj s serijskimi morilci in sem se spomnila na Hanibala in si rekla, da ja, to bo super. Želela sem si tudi, da ne bi bil grozen, ampak da je malo bolj kontra. Mogoče ko nekdo sliši za Hanibala, takoj pomisli, da je strašljiv in temačen, zato sem razmišljala, kako bi bilo, če bi naredila obratno, da bi predstavila njegovo življenje. Kako je, ko pride domov s terena (smeh), da se sprosti. Potem sem začela ugotavljati naprej, da je narcisoiden, pa da dodam ogledalo in napis You are the best, da mu dvigne samozavest, potem pa je gor še njegov članek, da ga spomni na njegov uspeh. Tako da sem potem raziskovala, še posebej te psihopate in podobno, in začela metati stvari v ilustracijo.

Kakšno tehniko si uporabila, ko si slikala Hanibala?
Digitalno. Pred kratkim sem izvedela za program Procreate in je res zelo fajn. Zelo fino zna imitirati tradicionalne tehnike — svinčnik in to, tako da pogosto ljudi tudi zmede, ko ilustracijo objavim na internetu, s katero tehniko je narejena. Super je za nadomestiti npr. Photoshop, ker jaz se v njem res ne znajdem. Procreate pa je zelo enostaven, predvsem za kake začetnike, vendar se da izdelati zelo kvalitetno ilustracijo.

S čim se še ukvarjaš v življenju? Kateri so tvoji hobiji poleg ilustracije?
V bistvu, mogoče malo žalostno, ampak risanje zavzame veliko mojega življenja. Če že ne rišem, pa razmišljam o risanju oziroma iščem inspiracijo. Sicer pa sem včasih zelo veliko pisala v dnevnik. Sem imela art dnevnik, tako da se jih je že kar precej nabralo (smeh). Zelo rada tudi hodim ven, v gozd in podobno, ker se mi zdi, da tudi to zelo pomaga pri inspiraciji. Pa tudi kake živali srečam, recimo zadnjič sem videla enega hrošča in sem ga vsa vesela fotografirala (smeh). Ni vse samo internet in fotografije. Čisto drugače je, ko vidiš stvar v živo. Zdi se mi, da je tudi fino, ker se ti malo zrak premeša in ti malo začnejo delati možgani. Ker sicer sem ves čas notri, na stolu z dekico, zato zelo paše iti ven.

Mogoče tudi rada kaj bereš? Imaš kakšno najljubšo knjigo?
(Smeh) Mislim, ne vem zakaj, ampak meni je tako dolgočasno brati. Mogoče zato, ker še nisem našla neke literature, ki bi mi ustrezala, ampak branje mi je res taka muka. V tem času bi jaz lahko naredila to, pa to, pa to (smeh). Saj včasih tudi kaj preberem. Ko grem v Mladinsko knjigo, grem k slikanicam in tam kampiram. Slikanice so bolj moje področje. Pa ne mogoče toliko zaradi zgodbe, ampak zaradi vizualnega aspekta. Pred kratkim sem si kupila slikanico Oliverja Jeffersa. Meni so take knjižice zelo luškane in življenjske, in me res kar pogrejejo (smeh).

Kateri je tvoj najljubši fantasy/sci-fi film?
Kar se tiče Marvel in podobnih svetov, jih gledam, vendar nisem glede tega nek geek. Ampak vem, da je bil moj prvi tovrsten film Spiderman in sem bila res navdušena, potem pa je seveda prišel še Iron Man. Ta igralec … kako to on odigra, nekaj je res na njem. No pa seveda tudi Avengers so mi všeč, čeprav še nisem videla zadnjega dela (smeh).

Kateri geeky svet ti je najljubši (filmski, knjižni, izmišljeni ipd.)?
Razen lastnega izmišljenega sveta, ki je seveda najbolj udoben, mi je najljubši Harry Potter svet. Vedno ob tem času, oktobra, ko je tak ‘spooky season’, si jaz rečem: Čas je za Harrya Potterja! Res se v tem svetu počutim tako domače. Sploh ko vidiš tisti prvi del in pomisliš ‘Ooo, doma sem’.

Glede na tematiko letošnjega likovnega natečaja — kateri je tvoj najljubši zlobec?
Hmm … sicer ne bi rekla, da je mogoče moj najljubši, ampak vem, da je nekdo pred kratkim za Inktober narisal Maleficent. Ona mi je na splošno super in mogočna, vedno pa mi je bila super tudi njena zgodbica. Tako da mogoče ona. Moja sošolka, ki je delala v kiparstvu, je naredila kip obraza Maleficent, z vsemi tistimi rogovi, in mi je bil res všeč.

Če bi lahko imela super moč, katero bi imela?
To sem pa že tolikokrat študirala, ker se povsod najde to vprašanje. Ne vem zakaj, ampak zelo bi se rada teleportirala. Greš zlahka na počitnice. Ali pa da mogoče lahko kaj z mislimi premikaš, sploh zato, ker sem tak lenuh. Se mi zdi fajn, še posebej, če se ravno usedeš in se spomniš, da si nekaj pozabil, in potem lahko to z mislimi opraviš. Tako da ti dve, teleportacija in telekineza. Sem razmišljala, da bi bilo mogoče fino tudi slišati misli ljudi, ampak potem pa pomisliš, da mogoče rajši ne. Včasih raje ne veš, kaj si drugi mislijo.

Imaš kakšnega idola?
Izmed ilustratorjev sem že omenila Oliverja Jeffersa. On ima podobne ilustracije kot jaz, oziroma se mi zdi, da se res najdeva z njim. Tudi on ima rad take luštkane stvari. Recimo njegova slikanica ‘Here we are’ je res taka lepa. Vem, da jo je napisal za svojega sina, ko se je ta rodil, in je pisal s perspektive, če bi mu moral razložiti svet in kako vse v njem poteka. To je vesolje, imamo gore in podobno. Res na en lušten način to predstavi in ilustrira. Vsaka njegova pravljica, tudi če jo bere nekdo naših let ali pa starejši, se bralca dotakne. Se mi zdi, da je res za vse starosti, da lahko vsak nekaj odnese od tega.

Kakšen je tvoj cilj glede umetnosti? Kaj bi rada dosegla?
Zdajle trenutno je prva stvar odpreti svojo Etsy trgovino ali nekaj podobnega. Ali pa še kaka slikanica, kake ilustracije v otroških revijah, na primer Ciciban ipd. Sigurno nekaj za otroke. Ker trenutno imam samo Instagram in je to to, bi pa zelo rada, da imajo tudi otroci nekaj od tega in da slišim oziroma zaznam tudi njihov odziv. Torej definitivno nekaj v ilustraciji, da ne ostane le hobi.

Imaš kak nasvet za tiste, ki bi se radi lotili slikanja oz. ilustriranja?
Jaz bi rekla: Just do it (smeh). Resno, ker enkrat moraš začeti. Meni osebno je zelo pomagalo, da sem začela objavljati ilustracije na internetu in se odločila, da bom vsak dan nekaj narisala. Na ta način sem padla v ritem in začela res delati na tem. Se mi zdi, da se ti začnejo sposobnosti potem veliko hitreje razvijati in več stvari vidiš. Vidi se napredek in ko potem dobiš odziv od ljudi, ti je to motivacija za nadaljnje delo. Ljudje so pogosto taki: Ja pa ne vem, pa ne znam. Mislim, če imaš željo, potem naredi, pa tudi če je ilustracija slaba. Tudi moje prve ilustracije so bile slabe. Narediš pač slabe, ampak potem pa recimo po deseti sliki pogledaš nazaj in opaziš, koliko si dejansko napredoval. Tako da ja, kupiš neko skicirko ali pa vzameš en list in začneš.

Ali predlagaš, da nekdo, ki pričenja z ilustriranjem, najprej obišče kak risarski tečaj ali se sam loti in poskusi?
Mislim, da je čisto odvisno, kakšna oseba si. Meni je že dosti pomagalo, kar smo na fakulteti delali, čeprav nismo niti približno delali tako, da bi uporabljali svojo domišljijo, ampak smo delali samo osnove. Vendar se mi zdi, da na nek način ti pomaga, da ti nekdo morda pokaže kake osnove, ni pa to zdaj pogoj. Nekateri ljudje so pač taki, da se lahko sami učijo. Recimo pogledaš na internetu kaj, vidiš, kako drugi delajo, probaš sam in vidiš, kam te pripelje. Jaz sem se ogromno naučila preko YouTuba. Ena ilustratorka, Frannerd, objavlja ilustracije in podobno na Instagramu, ampak ima pa tudi Youtube kanal, kjer ima bolj prikaz ilustracij, kakšno je življenje ilustratorja, daje kake nasvete in podobno. Zdi se mi, da sem se veliko naučila s tem, ko sem gledala njo. Mogoče začneš razmišljati tudi malo drugače in ti to lahko zelo pomaga.

Kaj si misliš o konvenciji NMN in letošnjem likovnem natečaju?
Meni je bilo letos tako mind blowing (smeh). Zdi se mi, da se mi je čisto nov svet odprl. Zelo mi je fajn, da se to dejansko dogaja tudi pri nas. Že kolegici sem povedala, da mi je bilo zelo všeč, da se najdejo taki geeki na kupu. Ker ko si sam, ti je malo bedno, ker vidiš, da noben okoli tebe ni ‘čuden’. Potem pa vidiš, da se na takem mestu čudaki skupaj naberejo in se počutiš res domače. Pa vidiš ljudi zamaskirane in si spet navdušen. Sploh tisti, ki so bili cela družina iz Harryja, tisti so mi bili tako všeč, da sem imela res fangirl trenutek (smeh). Res sem se počutila domače, res je dober vibe. Zelo fino se mi zdi, da imate natečaje, da se lahko taki, ki radi rišemo in pišemo, prijavimo in dobimo nek odziv. Mogoče te pripravi, da se spraviš delat, in nastane nekaj lepega. Zdi se mi super, da se to podpira.

Se veseliš svoje prve razstave?
Ja! Sploh ker je bilo to vedno na mojem to-do seznamu in počasi bom naredila tam kljukico. Vedno sem si želela imeti svojo razstavo, tako da ja … jej (smeh)!